Na spletni strani blanshcreations.com uporabljamo piškotke za boljše delovanje strani in prijetnejšo uporabniško izkušnjo. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z uporabo piškotkov.
V REDU

Slide 1

IZ DUALNOSTI V NE-DUALNOSTiluzija

Moje življenje se mi je zdelo pogostokrat kot razburkan ocean, v katerem je bilo marsičesa, bolj malo pa tistega, kar sem si želela. Spraševala sem se, zakaj se mi vse to dogaja in če je moja karma res tako slaba, če sem v prejšnjih življenjih res delala tako katastrofalne stvari, da sem morala nositi posledice. V sklopu moje zgodbe je bilo, da sem iskala odgovore na svoja vprašanja v različnih smereh, poskusila marsikaj, se marsičesa naučila, marsikaj začela in marskikaj opustila. Moje iskanje se je nazadnje le zaključilo. V meni ni nobene želje, da bi še kdajkoli obiskala kakšen tečaj s področja osebne rasti, se učila kakšne nove tehnike, s katero bi se moje življenje lahko izboljšalo, prebrala kakšno 'duhovno' knjigo. Ničesar več mi ni potrebno iskati, ker je vse že prisotno z mano tukaj in zdaj. Za poplavo takšnih in drugačnih duhovnih knjig, ki spodbujajo, da pogledaš vase, si odgovoriš na določena vprašanja in poskušaš v življenju kaj spremeniti, so mi sedaj zanimivi veliko bolj redki pisci advaite, katerih pisanja so lahko zelo nerazumljiva, dokler ne 'spregledaš' in so ti popolnoma jasna.

 

NE-DUALNOST (advaita)

Beseda advaita izhaja iz hindujske filozofije in dobesedno pomeni 'ne dva' ali ne-dualnost.

Advaita pomeni življenje 'kot je.' To je nekaj, kar se dogaja. To ni nekaj, česar se lahko naučiš ali razumeš.

»Če nameravate predavati o nedvojnosti, potem je to zelo težko, kajti zelo redko je možno slišati sporočilo, ki je resnično nedvojno, ki vsebuje vse in je brezkompromisno. Beseda advaita kaže na nekaj, kar ne more biti opisano.

Hkrati kaže, da je nesmiselna ideja, da obstaja nekaj, kar se imenuje raziskovalec, ki mora najti nekaj drugega, kar se imenuje Enost.

Nedvojnost ne more biti v resnici opisana. Lahko greš okrog nje, ampak nemogoče jo je opisati. O njej je zelo težko govoriti in je ena izmed najbolj nepopisnih stvari. Kaže na nekaj, kar je zelo izven besed.«

Kako torej pisati o nečem neopisljivem?

Najboljše, da si najprej ogledamo dualnost, ki nam je vsem zelo poznana.

 

DUALNOST (dvaita)

Dvaita pomeni ‘dva’ ali ‘dualnost’ in dualnost je resnična človeškemu umu.

Živimo v dvojnem svetu, kjer zaznavamo svet kot pozitiven ali negativen. V njem smo enkrat srečni in drugič nesrečni, enkrat zgoraj in enkrat spodaj. Zaznavamo se kot ločena človeska bitja, ki se v svojem življenju srečujejo z drugimi bitji. Kadar se srečujemo s tistim, kar je za nas negativno, si želimo tistega, za kar menimo, da bi nas prestavilo v našo srečo. Nezadovoljstvo je torej tisto, ki ustvarja željo, da iščemo nekaj, kar nas iz nezadovoljstva prestavi v zadovoljstvo. Iskanje lahko zavzame različne oblike in je lahko materialno ali duhovno. Razmišljamo, da bo naše življenje popolno enkrat v prihodnosti (ko bomo odplačali dolgove, prenehali kaditi, ko bomo shujšali, ko se bomo naučili nečesa novega, dobili službo, prihranili dovolj denarja za nekaj, ko bomo našli sorodno dušo, ko se bomo poročili, ko bomo obiskali nov tečaj...) ali pa mislimo, da je bilo popolno v preteklosti (preden smo izgubili službo, preden smo se ločili, preden smo zboleli, preden so otroci odšli z doma...).

Ce je naše iskanje duhovno, mislimo, da se naš individualen JAZ lahko razvija in duhovno raste. Mislimo, da smo ločeni od svoje prave narave in naš cilj je ponovno združenje z njo. Da bi dosegli ta cilj, obstajajo različne tehnike in metode, ki naj bi nam pomagale, da se prečistimo, ozdravimo, se znebimo ega, mislimo pozitivno, umirimo svoj um ali čustva in podobno. Mislimo tudi, da se moramo poglobiti vase, se naučiti bivati v sedanjosti, se naučiti vstopiti v svojo lastno tišino, poiskati svoje življenjsko poslanstvo in delati dobra dela, rešiti planet, odpustiti drugim, poiskati svojo dušo dvojčico, mislimo, da moramo skozi določene iniciacije, izvajati določene obrede, pozdraviti notranjega otroka, priti v stik s svojimi čustvi itd. Vedno mislimo, da nekaj manjka, da nekaj ni v redu, da sami nismo v celoti v redu. Če slišimo stavek, da je vse popolno takšno, kot je, ne verjamemo, da bi to moglo biti res. Kot ločena bitja se počutimo nepopolne in ranljive.

Znotraj sveta dvojnosti vedno nekaj ocenjujemo in obsojamo, pa čeprav se imamo še za tako svete, da tega ne počnemo. Če svet vidimo kot svetlobo na eni strani in temo na drugi strani, gre ponavadi za naše obsojanje teme, karkoli že tema za nas je. Že če samo mislimo, da naj bi v življenju kaj spremenili ali bili drugačni, gre za obsojanje sedanjosti, da ni v redu takšna, kot je.

»Večina duhovnih praks je poskus, da bi dosegli nadzor nad nečim. Osnovane so na iluziji, da smo odgovorni za svoj obstoj. Takšne prakse se ne morejo premakniti za zgodbo, da je potrebno nadzorovati, ker so zgodba, prepričanje, da bomo nekaj dosegli s prakso. Za to prepričanje se lahko premaknemo le, ko spoznamo, kaj se v resnici dogaja.« (Darryl Bailey)

Sedaj pa se vrnimo na advaito.

 

NEDUALNOST (advaita)

»Kadar vidiš kačo, je to zate kača, čeprav je v resnici vrv.

Kadar vidiš vrv, je to zate vrv, čeprav je v resnici kača.

Vidiš, kar vidiš in ne veš ničesar o drugem.

Tako je resnična iluzija ali pa resnica.« (Peter Marjason)

Dokler vidimo dualnost, nam je ne-dualnost nerazumljiva. Do ne-dualnosti pridemo ali pa ne, ni vezana na to, kaj delamo in ne da se je naučiti. Ne gre za pridobitev nečesa novega in ni rezultat določenega vzroka. V njej na svet pogledamo z nenavadno jasnostjo. Takšna jasnost se lahko pojavi kadarkoli in pri komerkoli, predhodno duhovno iskanje ni potrebno. Pojavi se, kadar se znotraj svoje zgodbe v igri življenja zavest začne zavedati sebe. Del igre zavesti v igri življenja je, da igra vloge, v katerih pri posamezniku ni poznavanja resnične idenitete, le včasih si kot del igre dovoli vedeti, kdo v resnici je. Če ne poznamo svoje prave narave, jemljemo svojo vlogo zelo resno in vse drame izhajajo iz tega.

»V dobri iluziji bolečina resnično boli.« (Peter Marjason)

Če spoznamo, kdo smo, se igra prepozna kot takšna, kot v resnici je. V igri ni pravil, ki bi veljale za vse. Če oseba spozna svojo pravo naravo, lahko nadaljuje svoje navadno življenje, brez da bi komurkoli povedala, kar je njej popolnoma jasno, saj se ji lahko zdi nesmiselno govoriti o nečem, kar je drugim nerazumljivo, lahko pa je del igre določene osebe, da o tem uči druge.

V advaiti ni več nobenega občutka ločenosti, zato pomeni popoln konec vseh vrst iskanja, saj ni ničesar več za iskati. Prepoznamo, da v resnici ni bilo nič za iskati in da nikoli ne bo. Kar je, je vse, kar je in to je samo po sebi dovolj. Posameznik, ki ga v življenju igramo kot zavest, je že to, kar iščemo. Iskalec ne bo nikoli več kot to, kar je že. Metode in tehnike, s katerimi želimo izboljšati svoje življenje in se prestaviti v svoje zadovoljstvo in srečo, so del igre. Razsvetljenje je prav tako igra znotraj dualnosti. Zavest je že popolnoma prisotna, zato nikoli ne gre za ponovno združitev. Naša zavest se pojavlja kot junak v svoji igri in osebe, ki so z nami v igri, imajo le navidezno ločen obstoj.

Advaita prinaša veliko osvoboditev. Prepoznamo, da nikoli nismo zašli s svoje poti, nikoli nismo naredili nič narobe in nikoli nismo bili ločeni od svojega bistva.

Prepoznamo tudi, da nismo ločene osebe odgovorne za svoja življenja. Prepoznamo, da svet po naravi vsebuje oboje, svetlobo in temo in da ni nič takega, kar je osebno, da se vse dogajanje odvija brez napora samo od sebe na edini možen način, da nima nobene trdnosti in stalnosti in da ga ni potrebno spremeniti, saj je vse, kar je videti, odsev zavesti.

Prepoznamo, da nam ni potrebno najti stanja enosti, ker je v resnici enost že sedaj to, kar je in dva ne obstajata. Lepoto vidimo v najbolj navadnih stvareh in vemo, da je v osnovi vse v redu, čeprav navidezno ni. Takšno kot je, je vse že popoln in čist izraz obstoja, nikoli ni ničesar izvršil posameznik, ampak zavest. Ne obstajamo ločeni od nje, ampak je vse, kar smo in vse, kar delamo, enostavno gibanje obstoja samega. Ničesar se ni potrebno učiti, saj obstaja le zavest in to smo že, vedno smo bili in vedno bomo.

»Ne obstajaš sam ločen od obstoja. Vse, kar se zdi, da si in vse, kar se zdi, da delaš, ni tvoj jaz, ki bi ga lahko definiral, ampak nerazložljiv ples vesolja. Izražen si na enak način, kot so izražene zvezde na nočnem nebu ali katerakoli druga podoba narave. Kako bi lahko bilo s tabo karkoli narobe? Katera snežinka dela karkoli narobe? Katera veverica dela napake? Katera nevihta je sprejela slabo življenjsko odločitev? V vsakem trenutku je vse edini možen izraz. Ko to vidiš, življenje ni prosto bolečin in ne teče na prijeten način. Gre samo za potrditev, da je življenje v vsakem trenutku takšno, kot pač je in ni osebno.« (Darryl Bailey)

 

SEDANJI TRENUTEK JE VSE, KAR IMAMO present moment

Kar si najbolj želimo, je vedno zelo blizu in na dosegu naše roke tukaj in zdaj. To je to, kar smo, to, kar ni možno, da nismo, ne glede na to, kje smo in v kakšni obliki trenutka se nahajamo. Resnični vir sreče, miru in svobode je enako prisoten v vsaki obliki trenutka tukaj in zdaj. Trpljenje izhaja iz misli, da to tukaj ni dovolj, da živlenje ne bi smelo biti takšno, kot je, da sami nismo v redu ali drugi niso v redu in da je to, po čemer hrepenimo nekje zunaj v preteklosti ali prihodnosti, na določenem kraju ali v določenem času. Naše trpljenje izhaja iz zgodb, ki jih doživljamo kot resnične. V njih želimo uspeti, preživeti, ozdraveti, nekam priti in biti nekdo, ki je poseben.

Ko mislimo, da nekaj manjka in da je rešitev nekje zunaj, imamo sposobnost, da se sprostimo v tukaj in zdaj, kjer je prostor, ki ga nismo nikoli v resnici zapustili. Namesto da bi z namero želeli popraviti ali izboljšati sebe ali svet, smo bolj odprti, da se vse uredi na svoj način in v svojem času, kar se tako tudi vseeno zgodi. Predani smo neposrednosti življenja natančno takšnega, kot je sedaj, brez da bi ga ocenjevali. Pri tem ne gre za pasivno vdajo v usodo, ampak za živost in odprtost, ki vsebuje vse in se na nič ne veže. To ni nekaj, kar dosežemo ali pridobimo, ampak enostavna brezmejnost, bivanje, ki je vedno že pristono tukaj in zdaj.

V advaiti gre za sprejemanje življenja takšnega, kot je. Borbe, da bi se znebili negativnega mišljenja, ega ali da bi postali razsvetljeni naravno odpadejo in nismo več obremenjeni z iskanjem enosti. Na življenje pogledamo kot na izraz celote in ne kot na iskanje celote. Mi smo zavest in kakršni smo sedaj, je popolno, četudi gre za identifikacijo z egom ali željo, da bi se ega znebili. Trpljenje, ločenost in pomanjkanje so samo navidezne zgodbe, kakršne brez zavesti ne bi obstajale. Ko to prepoznamo, se prebudimo iz zgodbe svojega življenja in vsega, kar smo mislili in verjeli. Prepoznamo enostavnost tega, kar je, prepoznamo neskončno v končnem, popolnost v navidezni nepopolnosti, popolnost v mnogoterosti. Nič ni ločeno od tukaj in zdaj in nihče ni nikoli izgubljen. Najti ne moremo ničesar, kar ni že sedaj popolnoma prisotno. Pravo olajšanje je spoznati, da ne obstaja popolnost, ki bi bila ločena od nepopolnosti in da svetloba in tema ne morata biti ločeni. Ko to začutimo, cenimo svetost vsega takšnega, kot je.

©2015 Blansh – Blanka Volavšek Šimonovič

 


Arhiv novic


 
©2014-2020 BLANSH CREATIONS Vse pravice pridržane