Na spletni strani blanshcreations.com uporabljamo piškotke za boljše delovanje strani in prijetnejšo uporabniško izkušnjo. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z uporabo piškotkov.
V REDU

Slide 1

OBLAKoblak

Nekoč je skupina prijateljev ležala na pobočju in opazovala oblak. Oblak so zagledali medtem, ko se se sprehajali po podeželju in postali so očarani nad njegovim videzom. Bil je čudovit oblak, mogočen in spreminjajoč se, v nekem trenutku je bil videti kot hiša in naslednji trenutek kot kup balonov. Sledili so si gozdovi in mesta, živali in ljudje, prihodi in odhodi, aktivnosti ni bilo konca.

Medtem ko se je vse to dogajalo, je v bližini hodil tuj stari mož.

Ko ga je skupina prijateljev zagledala, mu je zaklicala v navdušenju:

»Stari mož, pridruži se nam! Pridi, poglej ta oblak.«

Na hitro so se predstavili in zavzel je svoje mesto znotraj skupine.

Popoldne je prijetno minilo, medtem ko je oblak vedno znova presenečal.

Tu so bili vojaki v vojni in otroci pri igri.

Tu so bila bitja divjine: ptiči, sesalci in ribe.

Tu je bila mati in njen otrok.

Tu so bili mnogi prizori življenja: rojstvo, smrt, bolezen, mladost in starost.

Tu do bili ljubimci in borci, prijatelji in sovražniki, skupine in posamezni portreti.

Čas je mineval in popoldne je izginjalo. Nazadnje je stari mož vstal, da bi odšel. Zahvalil se je svojim novim prijateljem in se poslovil, vendar je ob gledanju skupine še malo odlašal.

»Ali vas lahko nekaj vprašam?«

»Seveda,« so odgovorili na svoje različne načine.

»Ali ste sploh bili kaj zaskrbljeni za tiste, ki smo jih to popoldne videli?

»Za koga,« so vprašali.

»Za podobe, ki smo jih videli v oblaku: vojake, živali, otroke.«

Prijatelji so se osupli spogledali.

Eden je odgovoril: »Stari mož, tu ni bilo ljudi, ne živali; bil je samo oblak.«

Drugi so prikimali v strinjanju.

»Kako to veste?«

»Kako vemo kaj?«

»Kako veste, da je bil tu samo oblak?«

»To je očitno, vsi ga lahko vidijo.«

»Vidijo kaj?«

»Tu je samo oblak; še vedno je tam.«

»Kaj pa oblike, ki smo jih videli?«

»Tu ni bilo nobenih oblik; tu je samo oblak in nima določene oblike.«

»Kako to veste?«

»Samo poglej in lahko ga vidiš. Kaj vidiš? Tu ni nobenih oblik.«

»Kako to veste?«

»Ker se vedno spreminjajo. Nobena oblika ni nikoli v resnici tam; kakršnokoli obliko misliš, da vidiš, vedno je spreminjajoča, na nek način se preureja.«

»Kako to veste?«

»Samo poglej! To je vse, kar moraš narediti.«

»Ali niso bili vojaki, živali, otroci?«

»Ne, mogoče je bilo videti tako, toda tu je bil samo oblak.«

»Ali ni bilo vojakov, ki so se odločili, da se bodo bojevali, ni bilo ljubimcev, ki so se odločili, da se bodo ljubili?«

»Kako bi se lahko te lažne podobe odločile, da karkoli naredijo? Tu je samo gibanje oblaka.«

»Torej se oblak odloči, da se premika.«

»Ne. Oblak se ne odloči, da se premika. Nima oblike. Enostavno se premika. Takšna je njegova narava.«

»Kako to veste?«

»Ali si kdaj videl oblak, ki se je prenehal spreminjati? Vsak njegov aspekt se na določen način spreminja. Ne odloči se, da to dela, tako je avtomatsko. Gibanje se enostavno zgodi.«

»Ni bilo nobenih ljudi? Ni bilo rojstva in smrti?«

»Rojstva in smrti česa? Tu je samo oblak. Zdi se, kot da prihaja in odhaja veliko oblik, toda vedno je samo neoblikovan oblak.«

»In nihče se ne odloča za karkoli?«

»Ne. Oblike, ki se pojavijo tam, niso v resnici tam, ker se vsaka spreminja na nek način in na koncu izgine. Tu je samo akcija ali gibanje. Oblike niso resničnost, so lažne podobe. Tu je le gibanje, tok, ki nima nobene posebne oblike.

»Pa ljubimca, ki sta se zbližala?«

»Ni bilo ne ljubimcev, ne vojakov, ne živali. Tu je samo oblak.«

Stari mož je počasi razmišljal o tem.

»Ni bilo nobenih oblik? Nobenih odločitev za sprejeti? Nič rojstva in smrti?«

»Tako je,« so rekli prijatelji in mislili, da so končno končali.

»Toda kako to zagotovo veste?«

»Samo glej. Oblike, ki jih vidiš, se ves čas spreminjajo. Nikoli se ne ustavijo. Tam ni v resnici nikoli nobene določene oblike. Če bi moral opisati oblak, ne bi rekel, da je bil videti kot konj ali vojak. To ti ne bi dalo resničnega občutka oblaka. Oblak se nenehno spreminja. Podoba oblike ni resničnost. Spreminjanje je. To je temeljno dejstvo. Ni prihodov in odhodov, ne rojstva ne smrti, nobene odločitve za sprejeti, ne glede na to, če je še tako videti, da je tako. Tu je samo gibanje. Vsakdo lahko to vidi, če le dovolj dolgo gleda.«

Stari mož je previdno razmišljal o tem.

»Ste popolnoma prepričani?«

»Ja, absolutno smo prepričani.«

»In vse to lahko rečete na osnovi videnja nenehne spremembe, tega gibanja, te dinamike?«

»Ja.«

Stari mož je premišljeval o tem.oblak

»Ali lahko zastavim še eno vprašanje?«

Prijatelji so ostali tiho in čakali.

»Ali ste dejansko ljudje?«

»O čem govoriš. Seveda smo ljudje.«

»Toda vi se spreminjate.«

»Kaj?«

»Vse, kar ste – vaša telesa, misli, čustva, zanimanja, impulzi, želje, nagoni, odločitve, osredotočenosti, ideje, aktivnosti – pravzaprav več kot le vi, vse stvari, ki jih poznate.«

»Kaj je z njimi?«

»Ves čas se spreminjajo.«

»Ja, so vzdihnili člani skupine. Spreminjajo se.«

»Ali jih vi spreminjate?«

»Ne stari mož, enostavno se...«

Prijatelji so stali in strmeli v njega, njihov um je divjal, da bi našel kakšen drug odgovor.

Strmel je v njih. Oni so gledali. On je gledal. In videti je bilo, da traja vse zelo, zelo dolgo časa. Nato se je nasmejal, se obrnil in odšel stran.

Darryl Bailey v knjigi 'Dismantling the fantasy'

 


Arhiv novic


 
©2014-2020 BLANSH CREATIONS Vse pravice pridržane